OB ZAČETKU PRAZNOVANJA 500. OBLETNICE PRVE OMEMBE ŽUPNIJSKE CERKVE (13. 3. 2026) Ko smo se z družino pred približno desetimi leti preselili v Podlipo, sem kmalu prebral spominsko ploščo ob oltarju sv. Jožefa, na kateri piše: »Stara cerkvica s. Bricija šk. sp. zdaljšana pred l. 1631, v farno zvišana l. 1790. Nova cerkev sozidana l. 1803, posvečena 5. sept. 1830. Turn zidan l. 1671, zvišan l. 1827.« Ta napis je dobro izhodišče za razmišljanje o zgodovini naše župnije in cerkve. Sicer je v njem kakšna napaka, prav tako bi si v njem želeli še kakšen podatek več. Koliko je torej stara naša cerkev oziroma od kdaj imamo v Podlipi svojo cerkev? V iskanju odgovora na to vprašanje in na to kratko predstavitev našega župnijskega svetišča, sem črpal iz virov, do katerih sem prišel v Nadškofijskem arhivu (Kronika podlipske župnije po Hitzingerju, Doneski h kroniki župnije Podlipa, Spominska knjiga župnije Podlipa, vizitacijski zapisniki, Popis cerkva ljubljanske škofije iz leta 1954), iz člankov v različnih številkah Vrhniških razgledov (Polona Zalokar, Podlipska dolina; Polona Zalokar Podlipa med Bistro in Šentjoštom; Janez Žitko (zbral), Podatki o prebivalcih podlipske doline v letih 1790-1970; Olga Pivk, Podlipa in Žažar v zapiskih Petra Hicingerja), v knjižicah bivših župnikov (Silvo Novak, Zgodovinski utrinki podlipske župnije, Tone Gradišek, Podlipski zvonovi 2001; Tone Gradišek, Cerkev sv. Ane v Žažarju). Ob tem sem spoznal, kako previden je potrebno biti ob branju sekundarnih virov. V enem od prej omenjenih člankov sem naletel na podatek, da je bila župnija Podlipa leta 2014 ponovno pridružena vrhniški župniji. Na nejasnosti sem naletel tudi ob pregledovanju podatkov o tem, kdo so svetniki v naših oltarjih. O tem bom spregovoril še nekoliko kasneje. Podlipska dolina se v do zdaj znanih pisnih virih prvič omenja 22. junija 1265. Lastnik tega ozemlja koroški vojvoda Ulrik III. Speinheimski je takrat med drugim tudi našo dolino podaril deset let prej ustanovljeni kartuziji Bistra (Domus Vallis  jocosae (lat.), Freudental (nem.)). V darovni listini je omenjen tudi kraj Tunjica, ob istoimenskem potoku, ki se danes imenuje Lahovka. Tunjica je kasneje postala del Podlipe. Podlipci so bili od takrat do ukinitve kartuzije (29. januar 1782) njeni podložniki. Naša podlipska župnija je najprej spadala v prafaro sv. Petra v Ljubljani, nato pa v župnijo Vrhnika. To se je zgodilo najkasneje ob ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1461, ko jo je ustanovil cesar Friderik III., oz. leta 1462, ko je njeno ustanovitev potrdil papež Pij II. Pred ustanovitvijo ljubljanske škofije je to področje spadalo pod oglejski patriarhat. Mesto Oglej (Aquileia) se nahaja v Italiji, v Videmski pokrajini, v bližini Jadranskega morja. Pred 500 leti (1526) je nastal Seznam oz. Popis kranjskih cerkvenih dragocenosti. Ta seznam je nastal, ker je cesar Ferdinand I. ukazal pobrati del cerkvenih dragocenosti za boj proti Turkom. V tem seznamu se prvič omenjata tako cerkev v Podlipi kot cerkev v Žažarju. Naša cerkev je bila preskromna, da bi ji bilo kaj zaplenjeno. To je prvi zanesljivi podatek o naši cerkvi in razlog za letošnje praznovanje. Bivši duhovnik v Podlipi lokalist oz. lokalni kaplan ali samostojni duhovnik Hicinger (Hitzinger), ki je tu služboval med letoma 1847 in 1859, je v svoji Kroniki podlipske župnije napisal, da sta bili obe cerkvi takrat stari vsaj 400 let. To pomeni, da je bila cerkev zgrajena sredi 15. stoletja ali prej, o čemer je pričal tudi gotski stil prezbiterija prejšnje cerkve. A ta cerkev je bila glede na vizitacijsko poročilo, ki ga je leta 1631 ali kasneje sestavil ljubljanski škof Rinaldo Scarlichi (1630-1640), zelo skromna. V njej je bil le oltar sv. Brikcija. Škof je ukazal, da se naredita dve okni, da cerkev ne bi bila tako temačna. Ob cerkvi naj bi se takrat že nahajalo tudi obzidano pokopališče. Kot zvonik je služil povišan zid, ki je imel odprtino za zvon. Stari zvonik so leta 1671 nadomestili z novim, v katerega so kasneje dali še drugi zvon. Prav tako pa so v 17. stoletju postavili še stranski oltar, ki je bil posvečen sv. Martinu, ki je bil Brikcijev učitelj in predhodnik na škofovskem sedežu v Toursu v Franciji). Janez Vajkard Valvasor je v Slavi Vojvodine Kranjske opisoval župnijo Vrhniko in kot 14. podružnico omenil cerkev: »S. Brictii, unter den Linden (Creinisch Podlipo) mit zween Altaren S. Brictii und S. Martini« (sv. Brikcija, Pod lipami (kranjsko: Podlipo), z dvema oltarjema, sv. Brikcija in sv. Martia), kot 15. podružnico pa omenja sv. Ano v Žažarju, ki ima prav tako dva oltarja, ki sta posvečeni sv. Ani in sv. Neži (8. knjiga str. 782-783). Žažarska cerkev je bila takrat v boljšem stanju. Podlipska dolina je bila večkrat poplavljena, zato duhovniki ob poplavah niso mogli prihajati maševat v Podlipo, pa tudi naši predniki niso mogli k maši na Vrhniko. Ko je bila pot skozi dolino prehodna, je bila ta sorazmerno dolga. To je botrovalo temu, da je bila Podlipa nekje med leti 1778 (takrat naj bi njeno ustanovitev predlagala cesarska verska komisija) in 1782 oziroma 1790 (ustanovljena s strani škofije) povzdignjena v samostojno lokalijo, kar pomeni, da je bil stalno navzoč lokalist, samostojni duhovnik, ki pa ni bil župnik. Takrat naj bi Podlipa imela 220 prebivalcev, Žažar pa 210. Prejšnja cerkev je tako postala premajhna, zato so l. 1802 prosili za popravilo in povečavo cerkve. Sredi oktobra 1803 je lokalni kaplan Jožef Messissnel na Vrhniko sporočil, da je cerkev dograjena. Z napisa na oltarju je razvidno, da so ga postavili leta 1804. Napis se glasi redDe     IMmaCulate & s. BbrctiIo honorabILes preCes (povečane velike tiskane črke tvorijo rimsko številko MDCCLLIIII = 1804) in pomeni Brezmadežni in sv. Brikciju izroči oz. podari častitljive molitve (Novak: S častitljivimi molitvami se obrni k Brezmadežni in sv. Brikciju). Leta 1827 so povišali še zvonik. 5. septembra 1830 je v Podlipo prišel ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf, ki je posvetil tako cerkev kot oltar. Ob tem so v oltar vstavili relikvije sv. Modesta, Zozima in Amonizije. Ob zapisu o posvetitvi cerkve, je škof zapisal, da je lokalni kaplan medtem zgradil nov hlev in povečal svoje stanovanje, da je tako pridobil dovolj prostora za bivanje. Jožef Rabatta, ki je bil ljubljanski škof od 1664 do 1683, je v svojem vizitacijskem zapisniku  zapisal, da se v Podlipi žegnanjska nedelja obhaja na nedeljo pred sv. Jernejem, ki goduje 24. 8. Zanimivo je, da je žegnanje đe vedno na nedeljo konec avgusta in ne npr. na prvo nedeljo v septembru, ko je bila posvečena zdajšnja cerkev. Na posvetitev cerkve nas spominja 12 križev na obeh straneh cerkve. Danes se neposredno ob kipu sv. Brikcija, nahajata sv. Bruno (ustanovitelj kartuzijanov) in sv. Bernard (soustanovitelj cistercijanov, na enem od napisov pred cerkvijo sicer piše, da gre morda za kartuzijana sv. Huga). Pred nekaj leti sem se obrnil na kartuzijo Pleterje. Zanimalo me je, ali prepoznajo tega svetnika (omenil sem sv. Huga); pater, ki mi je odgovarjal, je bil skeptičen. Rekel je, da je morda bl. Odon iz Jurkloštra, a da barva njegovega škapulirja (kukula), ne ustreza kartuzijanski, saj bi morala biti bela. Pri cistercijanih je barva kukula črna. Kot atribute ima sv. Bernard včasih tudi križ ali druge stvari, ki ponazarjajo Jezusovo trpljenje, zato sklepam, da gre za sv. Bernarda. Skrajno desno se nahaja sv. Frančišek Ksaverij (jezuitski misijonar na Daljnem vzhodu), skrajno levo pa sv. Valentin (mučenec, in ne sv. Ignacij Lojolski, kot je zapisano v knjižici bivšega župnika). Zgoraj v atiki se nahaja kip Brezmadežne, ki je tam očitno stal že 50 let pred razglasitvijo dogme o Marijinem Brezmadežnem spočetju l. 1854. Kasneje (l. 1835) so v cerkvi postavili še dva stranska oltarja (levi je bil posvečen sv. Donatu (rimski vojak, 3. stol., zavetnik pred bliskom), desni pa sv. Janezu Nepomuku – danes sta v atiki stranskih oltarjev). Kot vidimo, sta stranska oltarja danes posvečena drugima svetnikoma. Na ženski strani je oltar Naše ljube Gospe (do spremembe je prišlo leta 1902) oz. Matere Božje z Jezusom v naročju. S tem je Marijina družba iz Podlipe prišla do svojega oltarja. Ob njej se nahajata sv. Barbara in sv. Lucija. Na moški je oltar posvečen sv. Jožefu (do spremembe je prišlo leta 1902), ob njem sta sv. Izidor, kmet, ter sv. Anton Puščavnik. Poleg teh svetnikov, pa se v naši cerkvi nahajajo še sv. Janez Krstnik, ob krstnem kamnu, sv. Frančišek (morda zaradi tretjega reda; letos je osemstoletnica njegove smrti) in pa Mojzes, ki se je včasih nahajal na prižnici, ki je stala ob oltarju sv. Jožefa, danes pa je na koru. Ali smo na te svetnike že navajeni, ali se morda kdaj vprašamo, kdo so, kako so prišli do svetništva, zakaj so jih naši predniki izbrali in jih postavili na naše oltarje? Kaj sporočajo, nam v 21. stoletju. Bili so ljudje, kot smo mi. Zavetnik naše župnijske cerkve sv. Brikcij, ki je bil učenec sv. Martina, je svojemu učitelju in predhodniku povzročil veliko težav (Sulpicij Sever, Dialogi 3,15 str. 187-189). Naslov odstavka, ki govori o našem farnem zavetniku se glasi: Z demonom obsedeni Brikcij napade Martina.  Po Brikcijevem verbalnem napadu na Martina, je sv. Martin večkrat rekel: »Če je Kristus trpel Juda, zakaj ne bi jaz trpel Brikcija?« Po Martinovi smrti so Brikcija izvolili za njegovega naslednika. Zaradi obtožb je moral za nekaj časa zapustiti škofijo, a kasneje se je vrnil nazaj v Tours in škofijo vodil še sedem let in dosegel svetništvo. Žitni klasi, ki jih drži v roki so posledica ikonografske napake, saj pripadajo drugemu sv. Brikciju, ki je bil danski plemič. Ko se je z relikvijami Kristusove krvi vračal iz Bizanca, je umrl pod Großglocknerjem (Heiligenblut), kjer naj bi ga zasul snežni plaz. Iz njegovega telesa so zrasli žitni klasi. Cerkev se je tudi kasneje prenavljala in dopolnjevala (zvonovi, klopi, križev pot, krstni kamen, spovednice, bandera, nebo, orgle, zvonovi (nazadnje junija 2001), Zadnja prenova strehe na zvoniku in cerkvene fasade, ki nas čakata letos, je bila izvedena leta 1982. V času našega aktualnega župnika (g. Lada Jaksetiča) so se restavrirali vsi trije oltarji, polega tega pa se je postavil nov daritveni oltar, v katerega je vgrajena stara obhajilna miza. Podlipa je iz lokalije postala samostojna župnija leta 1875. Ali je letnica 1875 kot letnica ustanovitve župnije prava? Od januarja 1875 do spomladi leta 1878 je bila namreč naša župnija brez duhovnika, kar naj bi bilo tudi posledica spora z duhovnikom, ki je odšel januarja 1875. Iz Podlipe so k maši večinoma hodili na Vrhniko, iz Žažarja pa v Horjul. V Podlipi so pred ustanovitvijo lokalije živeli 3 duhovniki, od ustanovitve lokalije do ustanovitve župnije 12, od 1878 do danes 19, skupaj torej 34 duhovnikov. Sem niso všteti tisti duhovniki, ki so v vmesnih obdobjih brez župnika našo župnijo upravljali »od zunaj«. Danes si težko predstavljam, da bi bila novoustanovljena župnija tako dolgo brez župnika. Če se ne motim, so trenutno žive še tri redovnice, ki izvirajo iz naše župnije. Trenutno živih duhovnikov, ki izhajajo iz naše župnije, ni. Verjetno zadnji novomašnik iz naše župnije je imel novo mašo leta 1917. To je bil Anton Urh, Matečkov, ki je bil pobudnik katoliškega izobraževalnega društva v Podlipi. Umrl pa je zelo mlad, saj je sedem let po novi maši zbolel in umrl zaradi jetike. Odločili smo se, da ob obletnici obnovimo našo župnijsko cerkev. A niso najpomembnejši ti kamni, pomembni smo mi, saj Gospod Jezus zaradi nas prihaja v ta posvečen prostor. Prav bi bilo, da naredimo še pomembnejšo odločitev od odločitve za obnovo cerkve, prav bi bilo, da se odločimo, da obnovimo ter poživimo svojo osebno povezanost z Bogom, svojo osebno vero in da kot skupnost verujočih postajamo živo občestvo. Maja 1916 je takratni župnik France Šmid v poročilo škofu Jegliču ob vizitaciji zapisal: »Družinsko življenje je v splošnem neoporečno. Znana ni nobena hiša, kjer bi se skupno ne opravljala družinska molitev ali kjer bi se opuščala sv. maša in sv. zakramenti.« Naj nas ta zapis in zavedanje sprememb v zadnjih 110 letih spodbudi k bolj osebni odločitvi, da želimo graditi živo Cerkev. Gregor Lavrinec __________________________________ CERKVI V župniji sta dve cerkvi: župnijska cerkev sv. Brikcija in podružnična cerkev sv. Ane. Župnijska cerkev Na vzpetini nad vaškim središčem se nahaja župnijska cerkev sv. Brikcija. Cerkev je prvič omenjena leta 1526, vendar pa se sklepa, da je tu stala cerkev že pred tem, saj so bila posestva v Podlipi od leta 1265 last kartuzije v Bistri. Cerkev so leta 1631 povečali in barokizirali, kar se na primer odraža v zvoniku iz leta 1671. Današnjo obliko je dobila v prvi polovici 19. stoletja. Glede na napis na plošči na desni strani slavoloka je Podlipa župnija od leta 1790.   V lesenem glavnem oltarju, ki ima marmornato menzo se nad tabernakljem nahaja kip sv. Brikcija, ki v rokah drži tri žitne klase. Levo od njega se nahaja kartuzijanski menih, mogoče sv. Hugo, desno pa ustanovitelj kartuzijanov sv. Bruno. Skrajno levo je sv. Valentin, skrajno desno pa sv. Frančišek Ksaverij. V atiki nad sv. Brikcijem se nahaja kip Marije Brezmadežne.   Podružnična cerkev sv. Ane   Na pobočju ob robu Žažarja se nahaja podružnična cerkev sv. Ane, ki se prav tako prvič omenja leta 1526 in je bila takrat že zgrajena. Glede na poznogotski slog, ki je na to področje prišel s škofjeloškega območja, sklepamo, da je bila cerkev postavljena v začetku 16. stoletja. Sprva je bila del vrhniške župnije, ko pa je Podlipa postala samostojna župnija, je Žažar postal njena podružnica. V osrednjem delu glavnega oltarja se nahaja kip sv. Ane, desno od nje je kip njenega moža sv. Joahima, levo od nje pa kip sv. Jožefa.   Tu je galerija fotografij iz naše župnije.https://zupnija-podlipa.rkc.si/index.php/content/display/52