Nebeški Oče, vera, ki si nam jo dal v tvojem Sinu Jezusu Kristusu, našem bratu, in plamen ljubezni, ki ga je Sveti Duh izlil v naša srca, naj v nas prebujata blagoslovljeno upanje v prihod tvojega kraljestva.
Naj nas tvoja milost preobrazi, da bomo marljivo gojili seme evangelija, ki bo prekvasilo človeštvo in ves svet, ko zaupno pričakujemo novo nebo in novo zemljo, v katerem bodo premagane sile zla in se bo za vselej razodela tvoja slava.
Naj milost jubileja v nas, romarjih upanja, oživlja hrepenenje po nebeških dobrinah in na ves svet izliva veselje in mir našega Odrešenika.
Tebi, blagoslovljeni in večni Bog, bodi hvala in slava na veke vekov.
Amen.
Vsi verniki, ki so »resnično skesani«, »ki jih vodi duh ljubezni ter v svetem letu, očiščeni z zakramentom pokore in okrepljeni s svetim obhajilom, molijo po papeževih namenih, lahko iz zakladnice Cerkve prejmejo popolni odpustek, oproščenje in odpuščanje svojih grehov, ki se lahko nameni dušam v vicah«.
Odpustek je dar Cerkvi, ki ima moč zavezovati in odvezovati in tako podeljevati svojim sinovom in hčeram ta dar Božjega usmiljenja. Verniki bodo odpustek lahko pridobili z romanjem v jubilejna mesta, svetoletne cerkve in druge milostne kraje po svetu. Drugi način za pridobitev odpustka bodo »dela usmiljenja in pokore«, s katerimi verni pričamo o lastnem spreobrnjenju. Pomemben je namreč »duh pokore«, ki je »duša jubileja«. Tega pa lahko živimo s tem, da se vzdržimo banalnih razvedril in nepotrebne potrošnje, da darujemo čas in darove tistim, ki so v potrebah, da opravljamo telesna in duhovna dela usmiljenja, da Bogu darujemo svoje trpljenje itd.
A ni dovolj, da na mehaničen način naredimo določene geste, kot je prehod skozi sveta vrata ali obisk bolnika. Zunanje dejanje naj bo globoko ukoreninjeno v notranji izkušnji spreobrnjenja. Potrebno se je v globini srca odločiti za sveto pot k odrešujoči Božji ljubezni, ki osvobaja človekovo srce, se uskladiti s Svetim Duhom, ki biva v nas in nas vabi, da bi izstopili iz svoje sebičnosti, da bi svoje moči usmerili v dobro, da bi ljubili celo svoje sovražnike. Zato papež vernike spodbuja, naj gojimo in negujemo pobožno željo po pridobitvi odpustka.
(Več o odpustku si lahko preberete na tej povezavi)
To prepletanje upanja in potrpežljivosti jasno pokaže, da je krščansko življenje pot, na kateri so potrebni tudi močni trenutki, ki hranijo in utrjujejo upanje, tega nenadomestljivega spremljevalca, ki omogoči zagledati cilj: srečanje z Gospodom Jezusom...
Ni naključje, da romanje izraža temeljno prvino vsakega svetoletnega dogodka. Na pot se poda tisti, ki gre iskat smisel življenja. Peš romanje močno spodbuja ponovno odkritje vrednote tišine, napora, bistvenosti. Tudi v prihodnjem letu bodo romarji upanja prehodili starodavne in sodobne poti, da bi močneje doživeli izkušnjo svetega leta. Poleg tega bodo v Rimu običajnim obiskom katakomb in sedmih cerkva dodane še »poti vere«. Potovati iz ene države v drugo, kot bi bile meje presežene, napotiti se iz enega mesta v drugo v kontemplaciji stvarstva in umetniških del, vse to nam bo omogočilo, da nas bodo obogatila različna izkustva in kulture, in da bomo vpili vase lepoto, ki jo uskladi molitev in ki vodi k zahvaljevanju Bogu za njegova čudovita dela. Svetoletne cerkve na teh poteh in v mestu Rimu morejo biti oaze duhovnosti, kjer lahko poživimo pot vere in se odžejamo pri vrelcih upanja, predvsem s pristopanjem k zakramentu sprave, ki je nenadomestljivo izhodišče resnične poti spreobrnjenja. V delnih Cerkvah naj bo na poseben način poskrbljeno za pripravo duhovnikov in vernikov na spoved in dostopnost zakramenta v individualni obliki.
(papež Frančišek, Upanje ne osramoti. Bula o napovedi svetega leta 2025)